Na glasbeni šoli smo se v sredo, 8. junija uglasili na nekoliko drugačne frekvence in zabrenkali na drugačne strune. O kakšnih frekvencah in strunah govorim? O strunah, ki jih vzbujamo preko tipk, raznih vzvodov in zapletenih mehanizmov s tangentami, trzalicami in kladivci.
Čembalo, klavikord in fortepiano – trije sorodniki oz. predhodniki današnjega klavirja so oživeli v predstavitvi (in pod prsti) prof. Paola Biancuzzija. Učitelj klavirja in korepetitor z naše šole se je s čembalom in baročno glasbo temeljito spoznal med podiplomskim študijem na Konservatoriju J. Tomadini v Vidmu. V zadnjem času se poleg poučevanja veliko posveča izvajanju stare glasbe na avtentičnih glasbilih, kakršne smo lahko videli, slišali in preizkusili v avli glasbene šole.
V izredno bogati, poldrugo uro trajajoči predstavitvi nam ni bilo niti za trenutek dolgčas. Predavatelj nas je z besedo in glasbo popeljal skozi petstoletno zgodovino tehničnih in glasbenih izumov, ob tem pa osvetljeval mentaliteto, družbene razmere, zgodovinske mejnike in osebnosti, ki so pomembno vplivale tako na razvoj inštrumentov s tipkami kot na razvoj klasične glasbe nasploh. Podana snov je bila ilustrirana s številnimi praktičnimi primeri in interpretacijami značilnih skladb.
Čudovita glasbila iz Biancuzzijeve zasebne zbirke so bila radovednim obiskovalcem na voljo tudi po predstavitvi, saj so lahko pogledali v njihovo drobovje ter nanje zaigrali.
Predavanje je bilo enako osvežujoče za vse, ne glede na to, da smo bili med slušatelji ljudje z zelo različnimi izkušnjami in predznanjem. Hvala učitelju Paolu za tako celovit in slikovit prikaz! Hvala tudi virginalistki Tini Šajn in violinistki Ani Kompan za zaigrani skladbi.
